Pozabljeni ukrajinski vojaki: "Vojna ga je zlomila. Ni mogel živeti s tem, kar je videl"

Katerina ne more govoriti o svojem sinu Orestu, ne da bi jokala. Njen glas se trese od jeze, ko za BBC pojasnjuje, kako je leta 2023 izvedela novico, da je umrl na fronti v Donecku.

Uradna preiskava vojske je pokazala, da je umrl zaradi "samopovzročene rane", kar njegova mama le stežka sprejme.

Orest je bil tih 25-letnik, ki je oboževal knjige in sanjal o akademski karieri. Zaradi slabega vida so ob začetku vojne ocenili, da ni primeren za vpoklic. Leta 2023 pa ga je na ulici ustavila patrulja za novačenje. Ponovno so mu pregledali vid in sklenili, da je sposoben za boj. Kmalu zatem so ga kot strokovnjaka za komuniciranje poslali na fronto.

Medtem ko Ukrajina žaluje za več kot 45.000 vojaki, ki so umrli od ruske invazije na Ukrajino leta 2022, se v sencah odvija še ena, tiha tragedija. Uradne statistike o tem, koliko vojakov je od začetka vojne storilo samomor, ni. Oblasti jih označujejo za izolirane primere. Medtem pa borci za človekove pravice in užaloščene družine verjamejo, da je primerov več sto.

"Država mi je vzela sina in vrnila truplo v vreči"

"Oresta so ujeli, ne vpoklicali," z grenkobo pripoveduje Katerina. Lokalni center za vpoklic je zanikal, da bi v tem primeru karkoli naredili narobe, saj da je bil Orest kljub težavam z vidom "delno primeren" za služenje med vojno.

Ko so ga poslali v mesto Časiv Jar v Donecku, je postajal vedno bolj vase zaprt in depresiven. Katerina sinu še danes piše pisma, njeno žalost pa poglablja dejstvo, da družine vojakov, ki storijo samomor, ne prejmejo nobene odškodnine, prav tako pa ne dobijo vojaškega pokopa.

"Tako je, kot da smo razdeljeni. Nekateri so umrli na pravi način, drugi pa so umrli na napačen način. Država je vzela mojega sina, ga poslala v vojno, vrnili pa so mi truplo v vreči. Nobene pomoči, nobene resnice, nič," pove obupana mati.

"Dala sem jim moža, oni pa so me pustili brez vsega"

Za Marijano iz Kijeva je zgodba strašljivo podobna. Njen mož Anatolij se je želel boriti – najprej so ga zavrnili zaradi pomanjkanja izkušenj, a se je vračal in vračal, dokler ga niso vzeli.

Razporedili so ga v bližino Bahmuta, kjer je potekala ena najbolj krvavih bitk v vojni. "Povedal mi je, da je v eni od misij umrlo okoli 50 fantov. Vrnil se je spremenjen, tih, odtujen," se spominja Marijana.

Ko je izgubil del roke, so ga poslali v bolnišnico. Nekega večera, po telefonskem pogovoru z ženo, je na dvorišču bolnišnice storil samomor. "Vojna ga je zlomila. Ni mogel živeti s tem, kar je videl," v solzah pripoveduje vdova.

Vojaškega pokopa ni dobil. "Ko je bil na fronti, je bil uporaben. Zdaj pa ni več junak?" se sprašuje žena. "Država me je zavrgla. Dala sem jim moža, oni pa so me pustili brez vsega."

Njena edina podpora je spletna skupnost žensk, kot je ona – vdov vojakov, ki so storili samomor. Želijo si, da bi vlada spremenila zakon, da bi tudi njihove družine imele enake pravice in spoštovanje.

BBC se je srečal tudi z Viktorio. Njen mož Andrij je imel prirojeno srčno bolezen, a je vztrajal, da se bo pridružil vojski. Postal je voznik v izvidniški enoti in bil tako priča nekaterim najbolj intenzivnim bitkam, med drugim osvoboditvi Hersona.

Junija 2023 je Viktoria prejela telefonski klic, v katerem so ji sporočili, da je njen mož storil samomor. Sesul se ji je svet.

Njegovo truplo je v Lvov prispelo 10 dni pozneje, vendar ga ni smela videti. Odvetnik, ki ga je kasneje najela, je odkril neskladja v preiskavi njegove smrti. Fotografije s kraja dogodka so sprožile sume, ali uradna razlaga o smrti njenega moža drži. Ukrajinska vojska je ponovno odprla preiskavo, saj da so bile storjene napake.

"Borim se za njegovo ime. Sam se ne more več braniti. Moja vojna še ni končana," je še dejala Viktoria.

Nekateri primeri sumljivi

Ukrajinska komisarka za pravice veteranov Olga Rešetilova pravi, da vsak mesec prejme poročila o okoli štirih samomorih v vojski. "Videli so pekel. Tudi najbolj močni se lahko zlomijo," poudarja.

Borijo se za sistemsko reformo, a za vzpostavitev dobre psihološke enote znotraj vojske je potrebno veliko let.

"Družine imajo pravico do resnice. Ne zaupajo preiskovalcem. V nekaterih primerih samomori prikrijejo umore," opozarja. Temu pritrjuje tudi Oksana Borkun, ki vodi organizacijo za podporo vdovam, ki so v vojni izgubile može. "Nekatere primere prehitro zaprejo. Nekatere matere odprejo krsto in vidijo, da je truplo prekrito z modricami."

*Vsa imena v zgodbi so bila spremenjena, saj samomore v Ukrajini obkroža velika stigma.